Simulacija zaponke (Razvoj zaponke 2. del)

Ta prispevek je nadaljevanje prispevka o modeliranju zaponke (klipsne). V prejšnjem prispevku, imenovanem »Modeliranje zaponke (Razvoj zaponke 2. del)«, smo pogledali zasnovo sestava in na grobo pogledali postopke modeliranja sestava.

Tokrat bomo, kot že nakazuje naslov, model simulirali v SOLIDWORKS Simulation paketu in preverili, ali bo zaponka zdržala obremenitve zapiranja in odpiranja. To pomeni, da bomo pripravili dve analizi. Prva analiza bo predstavljala zapiranje zaponke. V tej analizi bomo počasi stisnili en del zaponke v drugega. To bo dinamična oz. časovno spremenljiva analiza. Pri drugi analizi pa bomo simulirali le moški del zaponke in zatiče obremenili z veliko silo, da vidimo, če material popusti. V nasprotju s prejšnjo analizo bo ta statična.

Ker uporabljamo plastiko, ki se obnaša nelinearno, morata obe analizi biti nelinearni. S tem se torej omejimo na nivo SOLIDWORKS Simulation Premium, ki vključuje nelinearne in dinamične analize. Prav tako bomo pripravili novo konfiguracijo izdelka, ki bo razrezana po sredini. S tem bomo definirali simetrično ravnino in v resnici analizirali le polovico zaponke. Na tak način bomo lahko do rezultatov prišli hitreje.

Pripravimo našo prvo analizo: Začeli bomo z po sredini razrezanim modelom.

Prvi korak je po navadi definicija materialnih lastnosti. V našem primeru smo definirali za material ABS plastiko. Sledil definicija kontaktov. S kontakti definiramo programu katere površine lahko pridejo v stik in kakšen naj ta stik bo. Za naše potrebe smo izbrali »No Penetration« kontakt. To pomeni, da izbrane površine delujejo kot realni kosi in se ne morejo ugrezati en v drugega.

Sledi definicija vpetij v prostor in obremenitev. Tokrat našega modela ne bomo obremenili s silo ali pritiskom temveč bomo definirali premik. Na modelu imamo 4 vpetja:

  • Ženski del modela fiksiramo v prostor s »Fixed« vpetjem.
  • Obe polovici modela vpnemo na spodnji strani na način, da se lahko premikata le po spodnji površini. To je vpetje »Roller/Slider«.
  • Na moškem delu zaponke smo definirali premik za 30 mm proti ženskemu delu. Izbrali smo 30 mm, ker sta dela zaponke razmaknjena za 30 mm. Premik se ne zgodi linearno. Prvi del premika je linearen od 0 s do 1 s, nato pa se premik ustavi za 0,2 s.
  • Zadnje vpetje je simetrija – »Symmetry«, ki je definirana preko razrezane površine.

Na koncu celoten model še razdelimo na končno število malih delčkov. Po tem postopku se imenuje  tudi metoda preračuna – metoda končnih elementov. Postopek razbitja geometrije na male kose se imenuje mreženje. Mreža mora biti v osnovi na območjih, kjer bo prihajalo do večjih napetosti oz. specifičnih deformacij, bolj fina. To vidimo tudi na spodnji sliki.

Sledi le še preračun in pregled rezultatov. Ker je to dinamična analiza, je smiselno pregledati rezultate kot video.

Pripravimo še drugo analizo. To bo statična analiza, ker nas ne zanima dinamični odziv sistema. Zanima nas le končno stanje. To bo analiza le na moškem delu modela. Material je še vedno ABS. Kontakt je definiran  na površinah, ki lahko pridejo v stik in je prav tako kot v prejšnji analizi »No Penetration«. Vpetji sta tokrat le dve – simetrija in fiksiranje telesa. Na zunanjo površino jezičkov smo definirali 100 N v smeri puščic.

Pod rezultati vidimo, da s silo 100 N stisnemo jeziček popolnoma k osrednjem stebru in takrat je največja napetost v materialu 214 MPa.

S simulacijama lahko vidimo, če je naš izdelek ustrezen. Ta izdelek lahko nato tudi optimiziramo – uporabimo drugo geometrijo, drug material, …

S tem smo končali drug prispevek o zaponki. Naslednji prispevek bo o izdelavi renderja zaponke z orodji SOLIDWORKS.

Optimizacija geometrije preko statične analize

Kaj je cilj vsakega inženirja? Izdelati produkt, ki zadosti zahtevam in je karseda poceni. To pomeni, da mora biti produkt čim bolj optimalen. Na poti k čim bolj optimalnem produktu nam dobro služijo izkušnje, vendar tudi izkušnje ne zagotavljajo optimalnega produkta. Izkušnje lahko le skrajšajo postopek iskanja optimuma. Edini postopek, ki zagotovi približevanje najboljši rešitvi, je testiranje veliko različnih geometrij produkta. Ta postopek je optimizacija.

Problem pri klasičnem postopku optimizacije je ta, da pri testiranju porabimo veliko časa in denarja za izdelavo prototipov za testiranje. Če pa testiramo virtualno oz., če simuliramo, je lahko poraba časa in denarja zanemarljiva v primerjavi s klasično optimizacijo.

SOLIDWORKS Simulation Professional vsebuje modul za optimizacijo. V tem modulu moramo za optimizacijo najprej pripraviti eno ali več analiz, kjer bomo spremljali lastnosti oz. omejitve. Nato izberemo parametre – vrednosti, ki se lahko spreminjajo in določimo v kakšnih območjih se lahko spreminjajo. V naslednjem koraku se postavi omejitve. Le-te definiramo preko senzorjev in so v obliki »Največja napetost v materialu mora biti nižja od X MPa«. Omejitev v prejšnjem stavku je globalna, lahko pa postavimo omejitve tudi lokalno. Primer lokalne omejitve je »Premik točke mora biti manjši od Y mm«. Na koncu pa moramo definirati le še cilj optimizacije. Primer cilja je minimizacija mase izdelka.

Poglejmo zgornji postopek na primeru nosilca narejenega iz varjencev. Naš model, viden na spodnji sliki, je vpet v štirih točkah (točke z zelenimi simboli). Model je izpostavljen gravitaciji in sili 20.000 N na točkah, kjer sta dva vijolična simbola.

Slika 1: Vpetje in obremenitev

V tej optimizaciji bomo spreminjali dva parametra, ki definirata kje se prečni (poševni) varjenci pripnejo na nosilne varjence. Spreminjali bomo parameter »odmik« (levi parameter na sliki 2) med 500 in 5000 mm, ter parameter »zadnji odmik« (desni parameter na sliki 2) med 100 in 2000 mm.

Slika 2: Spremenljiva parametra

Postali bom dve omejitvi, ki ju mora optimizacija zadostiti. Minimalen faktor varnosti na celotnem sestavu mora biti vsaj 4 in premik skrajnega varjenca, ki povezuje točki, kjer sta vpeti sili, mora biti manjši kot 25 mm.

Cilj naše optimizacije je zmanjšati težo prečnih varjencev in tako prihraniti na materialu.

Ob pognani simulaciji SOLIDWORKS spreminja geometrijo in preverja ali so vrednosti v sprejemljivih območjih. Program nato preračuna optimalne vrednosti parametrov in opravi še zadnjo, optimalno, analizo. Rezultate iteracij lahko vidimo v tabeli in v grafičnem oknu.

Slika 3: Rezultati

S postopkom opisanim v tem članku lahko drastično izboljšamo naš produkt in ga obenem naredimo cenejšega. In točno to je tisto k čemer strmimo kot inženirji!